Senzorna pot – občutimo dotik
Nekaj skupin učencev podaljšanega bivanja se je sprehodilo po senzorni poti. Z zaprtimi očmi so se bosi sprehodili po različnih podlagah. Na kartone je učiteljica Urša namestila različne materiale: lubje, plišaste kroglice, klobučevino, les in spužvo, otroci pa so prepoznavali in opisovali, kakšne površine občutijo: hrapave, mehke, gladke itd. Na koncu poti so se osvežili še z namakanjem nog v hladno vodo.
S senzorno potjo so učenci ugotavljali, da se večinoma zanašamo na vid. Ko so zaprli oči, so bolj intenzivno občutili in zaznavali tudi dotik.
